V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je svoboda opisana kot »stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja«. Tak opis tudi pri zasedbi No Borders Orchestra še kako zadene bistvo; obenem pa, kakor je nasploh običajno za umetnost, sega še dlje in globlje. Res je, da orkester, ki ga sestavljajo člani iz republik nekdanje Jugoslavije, briše geografske meje. Prav tako drži, da s svojim programom obeležuje tridesetletnico padca Berlinskega zidu, se pravi, da slavi padec še ene fizične meje.
A tu so še manj otipljive meje – meje med glasbenimi žanri. Za No Borders Orchestra tudi te ne obstajajo, zato se pripravite na drugačen, svež, vznemirljiv koncertni večer, ki ga zlepa ne boste pozabili. Čaka nas prava glasbena eksplozija, kakršno povzroči trk dveh na videz nezdružljivih glasbenih svetov, klasične in elektronske plesne glasbe. In kot se pri trkih takšnih planetarnih razsežnosti dogaja, bomo priče rojstvu popolnoma novega glasbenega univerzuma. Neznane glasbene sfere, neskončne, nedotaknjene širjave nas vabijo, da jih raziščemo.
Sprejmite izziv! Pozabite na definicije, omejitve, predsodke – in užijte svobodo!19.09.2019
Michel Godard gradi mostove med renesančno in jazzovsko glasbo, in to s tubo ter njenim prednikom serpentom, kot kača zvitim trobilom, ki mu slonokoščeni ustnik podarja značilno topel, a intenziven ton. Za mojstra obeh teh inštrumentov, ki igra klasično, improvizirano in jazzovsko glasbo (Godard velja za enega najvidnejših evropskih jazzovskih avantgardistov), je tovrstno spajanje in plastenje glasbenih izrazov in tradicij naraven proces – kot dihanje, ki daje sapo njegovima inštrumentoma. Gradnja mostov med glasbenimi obdobji, kulturami, narodi in njihovimi dediščinami, posebno tistimi z Balkanskega polotoka, je še kako blizu tudi mariborskemu saksofonistu in flavtistu Vasku Atanasovskemu. Tudi njega nikoli ne boste videli ukalupljenega v običajnem in tradicionalnem, vselej je tam zunaj, vselej v iskanju in raziskovanju, a hkrati z občutkom za dragocenost in krhkost starodavnih niti, iz katerih tke nove vzorce. Mirno lahko potemtakem zapišemo, da z navezo Godard–Atanasovski ne bi mogli bolje zadeti. In če k temu paru dodamo še Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije ter spored, v katerem se bo glasba omenjenih umetnikov prepletla z glasbo renesančnega velikana Jakoba Gallusa, potem je jasno, kaj bomo stkali tokrat: čudovito in neponovljivo priložnost za popotovanje skozi čas in prostor.
Vasko Atanasovski bo na letošnjem festivalu gradil mostove tudi med generacijami, in sicer svojo ter generacijo, ki ji pripada njegov sin, nadarjeni mladi violončelist Ariel Vei Atanasovski. Skupaj sta pripravila koncert, ki ga podarjata družinam: otrokom s starši, starimi starši, tetami in strici vred; tistim, ki že obiskujete koncerte, in tistim, ki boste to storili prvič. Vabljeni na glasbeno dogodivščino, ki sta jo ukrojili dve glasbeniški generaciji z nagnjenjem do žanrsko različne glasbe (kot se za očeta in sina spodobi).
V pričakovanju koncerta Magija dvojice ne moremo mimo premišljanj o prefinjenem, delikatnem ravnovesju, ki zaznamuje bistvo vsakega dueta. O hkrati krhkih, a neverjetno močnih nitih, ki povežejo in v eno prepletejo dva glasbenika, dva umetnika, dva svetova. O globoki vezi, pri kateri je dovolj en sam pogled, en sam vdih, ena sama neznatna gesta, da začrta pot do absolutne »enosti«.
Kakšna blaženost!
Pa ne le v glasbi! Ali nista prav takšna bližina in povezanost dveh ljudi – ta »enost« – tisto, po čemer hrepenimo in za čimer stremimo? Kar vse življenje iščemo, naš sveti gral? Kot srednjeveški vitezi se moramo na poti do njega tudi mi spopasti z zmaji. Egoizmom, nečimrnostjo, napuhom, pomanjkanjem čuta za sočloveka …
Premagajmo jih z ljubeznijo! S strastjo! S predanostjo!
