Michel Godard gradi mostove med renesančno in jazzovsko glasbo, in to s tubo ter njenim prednikom serpentom, kot kača zvitim trobilom, ki mu slonokoščeni ustnik podarja značilno topel, a intenziven ton. Za mojstra obeh teh inštrumentov, ki igra klasično, improvizirano in jazzovsko glasbo (Godard velja za enega najvidnejših evropskih jazzovskih avantgardistov), je tovrstno spajanje in plastenje glasbenih izrazov in tradicij naraven proces – kot dihanje, ki daje sapo njegovima inštrumentoma. Gradnja mostov med glasbenimi obdobji, kulturami, narodi in njihovimi dediščinami, posebno tistimi z Balkanskega polotoka, je še kako blizu tudi mariborskemu saksofonistu in flavtistu Vasku Atanasovskemu. Tudi njega nikoli ne boste videli ukalupljenega v običajnem in tradicionalnem, vselej je tam zunaj, vselej v iskanju in raziskovanju, a hkrati z občutkom za dragocenost in krhkost starodavnih niti, iz katerih tke nove vzorce. Mirno lahko potemtakem zapišemo, da z navezo Godard–Atanasovski ne bi mogli bolje zadeti. In če k temu paru dodamo še Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije ter spored, v katerem se bo glasba omenjenih umetnikov prepletla z glasbo renesančnega velikana Jakoba Gallusa, potem je jasno, kaj bomo stkali tokrat: čudovito in neponovljivo priložnost za popotovanje skozi čas in prostor.

Vasko Atanasovski bo na letošnjem festivalu gradil mostove tudi med generacijami, in sicer svojo ter generacijo, ki ji pripada njegov sin, nadarjeni mladi violončelist Ariel Vei Atanasovski. Skupaj sta pripravila koncert, ki ga podarjata družinam: otrokom s starši, starimi starši, tetami in strici vred; tistim, ki že obiskujete koncerte, in tistim, ki boste to storili prvič. Vabljeni na glasbeno dogodivščino, ki sta jo ukrojili dve glasbeniški generaciji z nagnjenjem do žanrsko različne glasbe (kot se za očeta in sina spodobi).